23. 07. 2019

Zgodbe s Trubarjeve

Avtorica bloga: Jana Milovanović, etnologinja/ antropologinja

foto pauli

Na svoje raziskovalne terene naleti mimogrede in jih ponavadi preobrazi v projekte društva Terra Vera. Po Trubarjevi cesti nabira zgodbe domačinov. Nepredvidljivost tega početja ji je všeč, saj nikdar ne ve, kam jo bo odnesel tok pogovora; v vasico izpod Himalaje ali v tisto jesen, ko si v Bonbonijeri lahko kupil čokolatine na dekagrame. Trubarjeva je pač kapsula različnih časov in prostorov. Sluti, da imajo njeni prebivalci devet življenj in da se vselej ujamejo na noge. Tega se od njih šele uči. 



 

 

Osman Đogić

Hiša začimb

 

Rodil sem se v Mostarju, odraščal pa v vasi po imenu Šćipe, visoko v bosanskih planinah, na tisoč dvesto metrih nadmorske višine. Saj poznaš prizor iz Bitke na Neretvi, ko Tito ukaže: Prozor mora pasti? No, tam sem doma. V vasi so stare hiše iz kamna in lesa, obdane z gozdovi, hribovjem, gričevjem in več kot tisoč izviri čiste vode. Na otroštvo me veže veliko spominov in čeprav v vasi nisem živel dolgo, se vanjo vsekozi vračam. V vasi smo imeli samo štiri razrede osnovne šole, zato sem moral že v petem razredu obiskovati šolo v drugem, večjem kraju. Šolanje sem nadaljeval na medresi, verski šoli v Sarajevu. Religija je bila v tistem času odrinjena, četudi je uradno niso prepovedali. Medresa, ki sem jo obiskoval, je bila v Bosni in Hercegovini edina. Drugi dve sta bili na Kosovu in v Makedoniji, torej tri v celotni Jugoslaviji. Ker je bil takrat v modi ateizem, smo bili dijaki verskih šol nekakšna atrakcija. Zdelo se mi je, da ljudje čutijo do nas nekakšen pozitiven odklon, bili smo nekakšni simpatični posebneži. Mojo pot na medreso je začrtal oče, jaz pa sem njegovo odločitev sprejel. Lahko bi jo tudi zavrnil, a je nisem. V naši družini je bilo pet otrok, imam še dva brata in dve sestri, a sem edini, ki sem se odločil za to pot. Po petih letih izobraževanja sem pridobil naziv imam in delal v podeželskih mestih in tudi v  Sarajevu. Nekoč sem na povabilo nekega odbora odšel na obisk v Avstralijo, kjer sem se nameraval zadržati do konca ramadana. A zgodilo se je, da je ravno takrat v Bosni začela vojna in tako nisem imel druge izbire, kot da ostanem v Avstraliji. Pridobil sem delovno vizo, se zaposlil kot imam mešane islamske skupnosti in tam ostal osem let. Še zdaj imam avstralski potni list. Avstralija spodbuja priseljence k pridobitvi avstralskega državljanstva, obenem pa lahko obdržijo tistega od prej. V Avstraliji danes živita moja otroka: sin, ki je trenutno v tretjem letniku managementa, in hči, ki je vpisala študij nutricionistike na medicinski fakulteti. Razlog, da sem se vrnil v Evropo, je predvsem v kulturnih razlikah. Težko sem se prilagodil avstralskemu načinu življenja in velikim urbanim središčem, pogrešal sem manjša okolja, naravo. Ko sem prišel v Avstralijo, sem imel sedemindvajset let, in morda sem bil prestar za prilagoditev novemu okolju. Pogosto se mi zgodi, da v mislih primerjam svoje življenje v Sloveniji s tistim v Avstraliji. Sem musliman, Bošnjak iz Bosne, torej nisem Slovenec in ne Avstralec. V Avstraliji sem močno čutil, da prihajam iz druge kulture, tu pa ne. Četudi je zame tudi slovenščina tuj jezik, čeprav sem obdan z drugačno kulturo od svoje in me slovenska mentaliteta včasih precej spominja na avstralsko - predvsem po racionalnosti, materializmu, nereligioznosti. V Avstraliji so cerkve prazne, prav tako kot v Sloveniji, duhovnost izginja. Vse več je materializma in vse je podrejeno materialnim vrednotam. Ko sem se v Avstraliji vpisal na podiplomski študij, so me, recimo, vsi spraševali, zakaj sem se odločil prav za to smer. Ker me zanima, sem odgovoril, drugih načrtov nisem imel. Ostali so imeli načrt - vedeli so, kje se bodo po diplomi zaposlili, koliko bodo zaslužili in v kaj bodo investirali - to je tipičen primer. Seveda to ni nujno nekaj negativnega, včasih mi ta racionalnost, ki jo zaznavam tudi v Sloveniji, celo ustreza. Pomeni namreč, da vpleteni spoštujejo dogovor - dva in dva je štiri in nič drugače. V Bosni in drugih bivših republikah pa je povsem drugače, dva in dva je lahko nekaj, ali pa nekaj drugega, odvisno od okoliščin. Gre za nekakšno iracionalnost, prepuščanje naključju, prilagajanje trenutnim okoliščinam, ki je v nasprotju s slovensko striktnostjo in racionalnostjo. Osebno sem bližje Slovencem kot Bosancem, a razumem oba načina.

Ko sem se po avstralski izkušnji tako vrnil v domovino, so v islamski skupnosti ravno iskali nekoga, ki bi prevzel delo muftija v Sloveniji, in prosili so mene. Bil sem prvi mufti v Sloveniji, med 2001 in 2005 sem vodil islamsko skupnost. Po koncu mandata sem se z islamsko skupnostjo razšel in z nekaj somišljeniki zasnoval lastno skupnost, ki je bila neodvisna od Sarajeva. Moja nova skupnost je manjša in ker ni financirana z viri velikih islamskih organizacij, sem moral poiskati druge vire preživetja. Islam namreč duhovnikom dovoljuje, da se preživljajo tudi na načine, ki niso nujno povezani z religijo, in je v tem smislu v večji meri demokratičen, celo pragmatičen. Dovoljeno je vsako pošteno in moralno delo. Pravzaprav sem od nekdaj čutil, da mi bolj kot zakoreninjene strukture in hierarhije ustrezajo samostojni poklici. Po naravi sem solist, zato mi je utiranje te poti pomenilo velik in pozitiven izziv, četudi je v marsikaterem pogledu težje biti sam. Rekel sem si, živi svoje življenje in videl boš, kam te bo pripeljalo. Ta težnja po samostojnosti, lahko bi rekel tudi outsiderstvo, je pravzaprav stvar značaja, osebnostna lastnost. Menim, da je v življenju pomembno, da sam sebe analiziraš in da se na nek način ‘odrediš’ na podlagi spoznanj, do katerih si prišel o samem sebi. In tako sem prišel do tega, da sem se začel ukvarjati z začimbami. Pravzaprav je zgodba zanimiva in polna naključij. Po naključju torej je moj naslov našel trgovec z začimbami iz Egipta, ki je svojo dejavnost želel širiti v Evropo. Dobil sem njegovo ponudbo in ko me je obiskal v Sloveniji, je s seboj prinesel nekaj vzorcev. Takrat še nisem dosti vedel o začimbah, a njegovo navdušenje je bilo nalezljivo. Še nekaj je botrovalo odločitvi, da bo prav ukvarjanje z začimbami označilo mojo nova poklicna in življenjska pot. V tistem obdobju sem trpel za oslabljenim imunskim sistemom. Nenehno sem bil utrujen, mrazilo me je, sredi poletja sem imel na sebi kapo in šal, pa zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj se z mano dogaja. Čutil sem se odrinjenega, manj sposobnega, da se vključim v družbo. In tako sem se nekega dne odločil, da se pozdravim. Seveda mi je bilo tudi tokrat jasno, da od nobenega sistema ne morem zahtevati, da rešuje moje težave - to lahko storim edino sam. Toliko mi je Bog že dal dati pameti! Tako sem se začel poglabljati v raziskovanja naravnih zdravil in to me je privedlo nazaj v vas mojega otroštva, ki je tokrat pomenila izhodišče za veliko spremembo v mojem življenju. Tam imam vodo, štiri priključke iz različnih izvirov v isti hiši. Še zdaj se večkrat letno vračam v vas, v družinski hiši sem si uredil garsonjero. Takrat sem se torej začel ukvarjati s prezrtim, fizičnim delom sebe, s telesom, kakršnokoli že je. V ospredje sem postavil fizično aktivnost - začel sem se sprehajati, obdeloval sem vrt. Naenkrat sem se zaljubil v naravo na način, ki ga prej nisem poznal. Dolgo sem živel v urbanih središčih, na betonu, in popolnoma sem se odtujil od narave, kar je seveda povsem sprejemljivo, ljudje lahko živijo tako ali drugače. A odraščal sem v vasi, na tisočdvesto metrih nadmorske višine, kjer je narava tako lepa in ne dotaknjena, kot bi rekel pesnik, Bog je čez dan končal delo in vi ste prišli zvečer. Prelep kraj s tisočerimi naravnimi izviri in niti ene same tovarne v bližini, s katero bi ljudje lahko dokazali, kakšnih neumnosti vse so sposobni. Postopoma, a zanesljivo, sem čutil, da se moje počutje izboljšuje, da se počutim dobro v svoji koži. Postajal sem močnejši in vse manj utrujen. Pogosteje sem prihajal tja in sam sebi predpisal terapijo. Po naključju se je to ujemalo z mojo novo profesionalno usmeritvijo, ta izkušnja mi je v pomoč pri svetovanju ljudem, ki se pri meni oglasijo s podobnimi težavami. Še zdaj nabiram zelišča, šentjanževko, rman, teh zelišč seveda ne prodajam, a jih uporabljam in včasih podarjam. Ko pride kdo, ki ima težave s srcem, rečem, v Mostah raste glog, pojdi in si ga naberi v zgodnjem maju, ko cveti. Četudi ne bo koristilo, škodilo ne bo. Pa vem, da bo. Med zdravilnimi rastlinami in zelišči ni razlik, vse so zdravilne. Opažam, da ljudje veliko žrtvujejo na oltarju okusa. Obstajajo namreč zdravilne rastline, ki niso okusne, so pa zelo zdravilne, in obratno - tiste, ki so okusne in vizualno lepe, pa niso preveč zdravilne.

Migrantours Arabic-foto Luka Dakskobler

Zgodba mojega življenja in zgodba mojega preživljanja, življenjske orientacije, sta torej potekali sočasno. Lahko rečem, da sem imel Božjo milost, usmiljenje, da je moje delo steklo brez velikih ovir. Nekateri ljudje imajo denar, pa nimajo domišljije, zato zapravijo priložnost, ki se jim ponuja. V mojem primeru je bilo obratno - nisem imel denarja, sem pa imel domišljijo oz. srečo, da je mojo domišljijo motiviral nekdo iz Egipta. Šele čez čas sem spoznal, da je to del mojega življenjskega vzorca, ki ga sprva nisem opazil. Ena mojih strank je nekoč rekla, kaj niti ni nelogično, da se muslimani ukvarjate z začimbami, saj je svilna pot vodila čez muslimanske dežele. In nek drug znanec, farmacevt iz Irana, me je opomnil na starodavne povezave med Božjim poslanstvom in zdravilstvom - prve muslimanske avtoritete so ogromno prispevale prav na področju raziskovanja zdravilnih zelišč in njihovih učinkov. Pomisli samo na Ibn Sina, na primer, ki so ga na Zahodu poimenovali Avicena, in njegov Canon Medici, ki je bil preveden v petdeset jezikov. Mislim, da na ta način lahko pomagaš tako po duhovni kot tudi po fizični plati. Vse se je zložilo, četudi sem na začetku potreboval samo vir zaslužka. Če nimaš denarja, namreč vse pade v vodo, četudi imaš kup idej. Sem se pa že od samega začetka lotil teh reči z veliko mero potrpežljivosti. Mladi gospodični na Zavodu za zaposlovanje sem povedal, da vzpostavljam temelje za delo in da bom prej ko slej vrnil državi, kar mi je dala, ko sem bil še brezposeln. Ko mi je uspelo kupiti ta prostor, se je vse spremenilo. Ustvaril sem delovno mesto, zaposlil sem se, in zdaj vračam državi, kar je investirala vame. Moram reči, da v svojem delu uživam, in samo Božjemu usmiljenju se lahko zahvalim, ker sem pritisnil pravi »gumb«. V petih, šestih letih, odkar sem začel, namreč zanimanje za orientalske načine življenja narašča, prav tako priljubljenost, jaz, ki izhajam iz te kulture, pa sem povsem po naključju zapolnil brezkonkurenčno nišo na trgu. To seveda ne pomeni, da denar dežuje, kot vsaka stvar tudi ta dejavnost zahteva potrpežljivost in predanost. Samostojno podjetništvo ti omogoča ustvariti nekaj, kar bi se nekomu drugemu zdelo popolnoma trapasto, zgrešena investicija. Takih reči se je najbolje lotiti sam, saj ti le tako nihče ne bo očital, če stvar propade. In všeč mi je, ker svoje delo opravljam na svoj način. Vse od začetka vztrajam pri relativno nizkih cenah, zato so me ljudje spraševali, če sploh lahko preživim. A tudi v tem je računica. Če so cene nižje, je obrat večji, ljudje pa so sčasoma je spoznali, da so začimbe kljub temu zelo kakovostne. Četudi nimam trgovske izobrazbe, se hitro učim. Pomembno je tudi, da s strankami gradim osebni stik, povem jim kaj koristnega in ne trosim neumnosti. Tudi spoštljiv odnos privabi stranke. Rad se pogovarjam, delim znanje in informacije, to počnem zlahka, saj je del mojega vzorca. Vse stranke seveda ne vedo, da sem duhovnik, to plat pozna samo kakšna tretjina. A opažam, da me tudi tisti dve tretjini dojemata drugače kot navadnega trgovca. Do ljudi se obnašam spoštljivo, to ni zaradi preračunljivosti, ker bi hotel, da se stranke vrnejo. Seveda pa rad vidim, ko se to zgodi. To je zgolj posledica; začutijo, da so dobrodošli. Ne glede na to, ali je stranka revna ali bogata, vselej imam do nje enak odnos. Vsakdo namreč čuti, če ga obravnavate kot človeško bitje ali ne. Vse to lahko pripišem svojim duhovniškim vplivom. Nekoč se mi je zgodilo, da je v trgovinico vstopil fant, zanemarjen, morda brezdomec, pogledal okrog sebe in rekel, madonca, zakaj se tu počutim tako sproščenega?

Migrantours Arabic-foto Luka Dakskobler