15. 10. 2019

Zgodbe s Trubarjeve

 Avtorica bloga: Jana Milovanović, etnologinja/ antropologinja

foto Pauli

Na svoje raziskovalne terene naleti mimogrede in jih ponavadi preobrazi v projekte društva Terra Vera. Po Trubarjevi cesti nabira zgodbe domačinov. Nepredvidljivost tega početja ji je všeč, saj nikdar ne ve, kam jo bo odnesel tok pogovora; v vasico izpod Himalaje ali v tisto jesen, ko si v Bonbonijeri lahko kupil čokolatine na dekagrame. Trubarjeva je pač kapsula različnih časov in prostorov. Sluti, da imajo njeni prebivalci devet življenj in da se vselej ujamejo na noge. Tega se od njih šele uči. 



Stevo Pavlovič

Frizerski mojster in učitelj

Stevo Hair Salon

Trubarjeva 44

 

Otroštvo sem preživel v vasici ob reki Drini v Bosni, na meji s Srbijo. Bil sem še zelo majhen, ko sta starša odšla v Berlin s trebuhom za kruhom, s sestro pa sva ostala pri starih starših. Življenje v vasi je bilo skromno, a lepo. Stara mama je pletla, teta je tkala na statvah, otroci smo vedno našli priložnost za igro, plezali na drevesa, lovili ribe v potoku, nikdar nam ni bilo dolgčas. Nismo bili lačni in žejni, drugega pomanjkanja pa nismo čutili, saj smo bili v vasi večinoma vsi enako revni. Življenje na podeželju ima svoj čar in ta del otroštva je pogojeval mojo identiteto v enaki meri kot okolja, s katerimi sem se srečal pozneje. Nikdar nisem pozabil, kdo sem in od kod sem prišel. Morda mi je prav to okolje podarilo odprtost, s katero hodim po svetu, in sposobnost, da sprejemam ljudi v vsej njihovi raznolikosti. 

 

Ko mi je bilo sedem let, sta po naju prišla starša in skupaj smo odšli v Berlin, kjer smo živeli naslednje leto in pol. Tam se mi je razodel povsem nov svet, velemesto. Že v otroštvu sem razvil lastnost, ki me spremlja skozi življenje in se imenuje radovednost, zato se velike spremembe okolja, ki je bila hkrati tudi kulturna sprememba, nisem ustrašil. Mesto sem opazoval z odprtimi očmi, vse me je zanimalo. V začetku smo živeli blizu Reichtaga, kmalu pa smo se preselili na obrobje, pa vendar sva z mamo sva vsak dan prihajala v mesto in vselej izstopila na postaji ZOO. Spominjam se ljudi, ki so postavali naokrog, obrazov, ki so ostajali enaki ne glede na to, ali sem jih srečal zjutraj ali zvečer, ko sva se vračala. Šele mnogo pozneje, ko sem prebral knjigo in si ogledal film, me je prešinilo, da vse to poznam, da gre za zgodbe ljudi iz razdrobljenih spominov mojega otroštva, brezimnih ljudi, mimo katerih sem hodil vsak dan. Velik vtis je name naredila tudi cerkev, porušena od bombardiranja v drugi svetovni vojni, ki še danes stoji nasproti postaje. Nekoč smo se z vlakom odpeljali na obisk k znancu v Vzhodni Berlin. Vlak je obstal na meji in cariniki, ki so vstopili, so podrobno pregledali naše dokumente, preverili, če je v kupeju kaj skrito, nazaj grede pa so se splazili celo v podvozje, da bi videli, ali je kdo tam. Spominjam se tudi velikanskega parka Tivoli in zmajev, ki so jih ljudje spuščali dvesto metrov visoko. Čez čas sva se s sestro vrnila k babici v Bosno, starša pa sta ostala v Berlinu in se čez nekaj let razšla. Mama je prišla po naju in leta 1977 smo se skupaj preselili v Ljubljano.

 

V Berlinu, pa tudi v njegovi drugi skrajnosti, na bosanskem podeželju, sem se navadil prostranosti in širine, bili sta mi samoumevni, zato se mi je Ljubljana ob prihodu zdela malce pusta in siva. A moja radovednost se je zopet izkazala za odrešilno in kmalu sem se vključil v novo okolje. Obiskoval sem šolo Prežihov Voranc, ki je imela v sedemdesetih letih posebne, mešane razrede za učence iz republik bivše Jugoslavije. Polovico pouka smo imeli v slovenskem, polovico pa v srbohrvaškem jeziku. Kljub deljenim razredom nisem občutil, da bi bile med nami in Slovenci kakšne razlike, ne spomnim se, da bi se kdaj resno sprli med sabo. Eni proti drugim smo igrali košarko, rokomet in nogomet. Cenil sem tudi pisatelja, po katerem je šola dobila ime, saj sem se na podlagi svoje izkušnje v Bosni lahko poistovetil z opisi revščine v njegovih Pastircih in Boju na požiralniku, Lovro Kuhar mi je ostal blizu za vse življenje. Z njim sem začel raziskovati kulturo novega okolja, najbolj me je zanimala zgodovina in v osnovni šoli sem bil prepričan, da bom nekoč po poklicu zgodovinar. Veliko sem bral, redno kupoval revijo Radar, mojo pozornost je pritegnilo vse, kar je bilo povezano z zgodovino Slovenije, kmečkimi upori, Karantanijo, Habsburžani in tako naprej. Z raziskovanjem širiš obzorja, bolje razumeš kulturo, psihologijo naroda. To žilico imam v sebi, zaradi nje sem v letih življenja v tem okolju postal naturalizirani Slovenec, Ljubljančan. Ko sem se ob koncu osnovne šole odločal, kam naprej, mi je mama pragmatično svetovala, naj se pred študijem zgodovine izobrazim za kakšen poklic, ter med drugim omenila frizersko srednjo šolo. Takrat o tem nisem kaj dosti razmišljal, vpisal sem se in v drugem letniku dobil neverjetno priložnost, da se pridružim legendarni Meti Podkrajšek, ki je imela svoj salon na Trubarjevi 12. Svet, ki sem ga odkril v njenem salonu - kreativnost, svoboda, izvirnost, utrip scene, Metine stranke, ki so bile del te scene - vse to me je popolnoma prevzelo in z dušo in srcem sem se posvetil frizerskemu poklicu. Metin salon je bil v osemdesetih presečišče med intelektualno ljubljansko sceno, mainstreamom in subkulturami. Vse to sem spoznaval, doživljal in raziskoval skozi lase, pričeske, šele potem tudi skozi oblačila, glasbo, način obnašanja. Vsaka izmed teh skupin je imela svoje zakonitosti, katerih sestavni in prepoznavni del je bila tudi frizura. V salonu smo ustvarjali vse, od irokez, metalskih griv in odštekanih novoromantičnih pričesk, ki so dopolnjevale močan, barvit make-up, pa do disko stilov in afro looka. Skozi druženje s strankami sem kmalu tudi sam postal del te scene, in glede na to, da sem bil blizu tako mainstreamu kot subkulturam, sem se v vseh diskotekah in priljubljenih lokalih počutil enako domače. V trendovskih in šminkerskih lokalih, kakršni so bili Turist, Valentino in Konjski rep, v alternativnem K4, svobodnjaškem Riu, darkerskem Unionu, pozneje v džezovskem Sax Pubu, pa seveda v kultni Roži. Ob tem je morda zanimivo, da me alkohol in droge nikoli niso zanimali, čeprav sta bila heroin in LSD v tistem času zelo priljubljena in vzrok premnogih smrti med mladimi, ki so bili del scene. Eden mojih dobrih prijateljev je bil Primož Habič, prezgodaj umrli pevec kultne skupine Niet, za katerega sploh nisem vedel, da se drogira. Družil sem se z njim in spoznaval druge, scenografa Fernandla, režiserja Košaka, pesnika Esada Babačića, pa Tožibabe, enega redkih ženskih pank bendov daleč naokoli. Naša generacija se je v grobem delila na šminkerje, alternativce, pankerje in hipije, ki smo jim rekli tudi ‘tepiharji’, ker so njihove obleke spominjale na perzijske preproge. Bili so tudi skinheadi, a z njimi se ni nihče kaj prida družil, ker so lahko postali tudi agresivni. To so bila zlata leta za frizerje in ker je bil Metin salon eden redkih, ki je spremljal kulturne in subkulturne trende na mednarodni ravni, so ljudje tja množično hodili. Vsakdo, ki je želel imeti urejeno pričesko, je prišel tja. Seveda niso imeli vsi denarja za dobro pričesko, zato so si nekateri kar sami naredili irokezo. A tisti pankerji in pankerice, ki so želeli urejeno, estetsko zabrito irokezo s tremi različnimi barvami, si tega nikakor niso mogli mogli narediti sami.

 

Izobraževanje pri Meti Podkrajšek je bilo torej ključno za moj ustvarjalni razvoj. Bil sem prilepljen na Meto, kamorkoli je šla, sem šel z njo in vse to doživljal. Ključna osebnost za moj razvoj je bil tudi Peter Klinc, legendarni frizer, pri katerem sta me vedno znova očarala njegova urejenost in osebni slog, pa seveda tudi pričeske s teatralnim pridihom. To sta bila moja prva vzornika. Spominjam se, kako me je presunilo Metino sodelovanje z Alanom Hraniteljem, saj sem bil priča ustvarjalnemu procesu, v katerem so se njegovi kostumi povezovali z njenimi pričeskami. Šlo je za umetniške stvaritve, skulpture, in ta možnost preseganja lastnega medija in prehajanja, povezovanja z drugimi oblikami umetnosti, je imela na moje doživljanje frizerske umetnosti velik vpliv. Salon je bil izhodišče, v njem me je začelo zanimati vse: moda, oblikovanje, književnost (od nekdaj sem rad bral slovenske pisatelje), slikarstvo. Spoznaval sem Ciuho in Mušiča, usodno me je zaznamoval Tisnikar. Njegovo delo sem prvič opazil med listanjem Sobotne priloge, po naključju sem naletel na reprodukcijo ene izmed njegovih slik in povsem me je prevzela, zato sem začel proučevati vsa njegova dela, ki sem jih lahko našel.

 

 

Pozneje me je prevzel šport in navijaška subkultura. Pridružil sem se navijaški skupini Green Dragons. V tistih časih navijaštvo se ni bilo povezano z nasiljem, nacionalizmom in radikalizmom, sicer se zanj seveda ne bi odločil, vse to je prišlo pozneje. Šport in glasba ostajata moji veliki strasti in še danes imam lepe spomine na kraje, ki sem jih obiskal prav zato, ker sem sledil tekmam, koncertom in festivalom: na Sofio, Lausanno, Munchen, pa na Italijo, Veliko Britanijo in Rusijo. Ko sem odprl svoj salon in se resno posvetil frizerstvu ter vzporedno družinskemu življenju, za eno in drugo ni ostalo več veliko časa, a še vedno se trudim, da občasno ujamem kakšen koncert, nazadnje je bil to Rambo Amadeus na Trnovfestu, ter Laibach ob 10-i obletnici Kina Šiška. V preteklosti sem poslušal vse, od Michaela Jacksona do elektronike, eden mojih najljubših bendov je Depeche Mode. Vedno mi je bila blizu melodična in melanholična glasba. Pozneje sem začel proučevat World music in z glasbo ‘prepotoval’ mnoge pokrajine, od Pakistana, Indije, Perzije, Turčije, do Balkana, Afrike in Južne Amerike. Imam veliko zbirko zgoščenk, iz preteklosti pa mi je ostalo le še kakšnih tristo vinilk. Nekatere izmed mojih strank so strastni zbiratelji, na primer gospod iz Benetk, navdušen zbiralec pank plošč, katerega zbirka obsega več kot dvajset tisoč primerkov.

 

Vse od začetkov sem na področju frizerstva gojil ambicije, ki so presegale domače okolje, in vesel sem, da je moje delo prepoznavno na mednarodni ravni. V letošnjem letu že enaintridesetič odhajam London, ki mi nudi priložnost, da se srečam s frizersko elito, z najboljšimi izmed najboljših, s svojimi nekdanjimi frizerskimi vzorniki, ki so se skozi desetletja izkušenj in trdega dela spremenili v sodelavce in prijatelje, enake med enakimi. Vesel sem, da se mi je uspelo prebiti mednje, da sem svoje stvaritve že trikrat predstavil v Royal Albert Hall na prestižnem Alternative Hair Show-u, ki velja za največj svetovni frizerski šov. V življenju me vodi strast, nedvomno je ta razlog, da sem se prebil tako daleč; biti mora v tebi, imaš jo ali je nimaš. Enako je z egom, ki ga občutim kot nekaj pozitivnega, ker te žene naprej in se umakne, ko je čas za to; ko osebnostno dozoriš in dosežeš to, po čemer si vedno hrepenel. Ne želiš si več, da bi postal to ali ono, ker ‘to’ že si. Zares veliki ljudje so v resnici povsem ‘normalni’ in preprosti, ker ne potrebujejo več komolčarstva, povzpetništva, vzvišenosti in prepotentnosti. Vse to so pustili za seboj. Nekateri enostavno ‘so’, zato lahko povsem samoumevno komunicirajo tudi s tistimi, ki si svojo pot do uspeha šele utirajo. In ko dosežeš njihovo raven, te brez zadržkov in tekmovalnosti sprejmejo kot nekoga, ki jim je enak. Potem se druženje odvije v povsem običajni smeri. V zaodrju se, na primer, pogovarjamo o tem, kdo navija za kateri klub, in včasih resnično ne razumem, kako lahko Londončan navija za Manchester (smeh). Med mojimi strankami so ljudje vseh profilov in ozadij. Veliko strank imamo tudi iz tujine, v Ljubljani živijo, imajo prijatelje ali poslovne partnerje in redno prihajajo v salon. Sam pretiranih razlik med glavami slavnih in povsem običajnih ljudi ne zaznavam. En tovrstnih izkušenj imam tudi s Kevinom Costnerjem, ki sem mu urejal pričesko na gostovanju v Ljubljani. Pred srečanjem so me organizatorji dogodka svarili, da je z zvezdami treba ravnati v rokavicah, a moja izkušnja z njim je bila povsem drugačna. On ima sedem otrok, jaz dva, in bilo je samoumevno, da sva se pogovarjala o otrocih, kot dva očeta. Opažam, da smo Slovenci nagnjeni k poveličevanju drugih in ko se nam zgodi neposredni stik z osebo, ki jo poveličujemo, v njem izkažemo premalo samospoštovanja in preveč strahu, tudi pasivnosti.

 

V mladosti sem bil progresiven, iskal sem ekstravaganco. Z odraščanjem in zorenjem pa se vse bolj posvečam estetiki, privlači me klasika, na primer Dior; brezhibni kroji, popolne silhuete, pričeske, ki so izven časa.  V zvezi z delom v salonu, ki je bolj komercialne narave, pa me najbolj zanima oseba; v trenutku, ko vstopi skozi vrata, ošinem njen videz, osebni slog - obraz, čevlje, torbico - in že takrat vem, kakšna bo, ko bo odšla. Seveda je končni videz odvisen tudi od njenih potreb, a pri oceni se redko zmotim. Z obliko in barvo pričeske želim dati njeni osebnosti piko na i. Ta ‘poklicna deformacija’ me spremlja vsepovsod, v vseh kontekstih, kot nekakšna obsedenost: ko sedim na avtobusu, opazujem ljudi, ki vstopajo, in nanje projiciram pričeske in barve. Delo v salonu narekujejo modni trendi, z ekipo že ustvarjamo kolekcije za naslednje leto, ki jih bomo kmalu predstavili na nastopih in festivalih. Obenem spremljamo modne revije, obiskujemo sejme in izobraževanja v tujini. Če želiš ustvarjati resnične presežke, moraš biti na tekočem z aktualnim dogajanjem na vseh področjih; oblikovanjem, arhitekturo, smernicami v oglaševanju, marketingu. Pri tem se poglabljam tudi v podrobnosti, kot so na primer trendi tipografije črk pri oblikovanju reklam. Treba je tudi vedeti, kakšne zgodbe se pišejo, kakšni slogi oblikovanja besedil so aktualni. Šele potem pridejo na vrsto obleke, čevlji, torbice in nakit.

Na Trubarjevi delam že trideset let - dobrih osem let pri Meti in dodatnih dvaindvajset, odkar imam svoj salon. Trubarjeva se je v tem času spremenila iz prehodne ceste, po kateri ljudje hodijo v mesto in nazaj, do prostora, na katerem se zadržujejo. Postala je mednarodna, s pravim malim bogastvom restavracij in lokalov, ki jih ljudje, utrujeni od zasičenosti z instantno ponudbo trgovskih središč, znova odkrivajo. Trubarjeva je izvirna, posebna ulica, in ker je tako dolga, človek na njej dobi vtis, da hodi po mestu, večjem od Ljubljane. Lastniki lokalov na zgornjem delu Trubarjeve smo se v zadnjem času organizirali med seboj ter naše sodelovanje strnili v pobudo Trubarjeva na dlani. Razvijamo skupno promocijo lokalov, restavracij in obrti, s katero želimo privabiti na ulico več Ljubljančanov in drugih prebivalcev Slovenije ter obiskovalcem omogočiti, da v polnosti spoznajo in doživijo Trubarjevo. Trenutno čakamo na konec prenove in upamo, da bo po njej cesta zaživela v vsem svojem sijaju.

 

Rad živim v Ljubljani. Pravzaprav se povsod počutim dobro, v mestih ali na podeželju; povsod najdem kaj, kar me zanima in razveseli. Z družino obožujemo Prekmurje; ljudje so čudoviti, hrana je neverjetna, prostranost ravnice vzbuja posebna občutja. Vedno znova se vračam v London, Beograd, Amsterdam, Pariz ... A od vsega sem najbolj Ljubljančan. Tu sem odrasel in kamorkoli grem, srečam ljudi, ki jih poznam iz različnih življenjskih obdobij, ali pa spoznam nove, zanimive ljudi, s katerimi lahko pokramljam. Spremljam tudi odprtja novih trgovin in restavracij, sledim spremembam v mestu. Ljubljana ima svoj čar za nas, ki tu živimo.

 

fotografije: foto Pauli, Trubarjeva 38