15. 01. 2020

"Obmejna cesta sredi mesta: Trubarjeva"

»Obmejna cesta sredi mesta: Trubarjeva«

 Čeprav nosi ime po možu, ki je prispeval enega vrhuncev kulture našega naroda, ljubljanska Trubarjeva večinoma ni bila prostor visoke omike in finih manir. To je bila in ostala cesta iz in v, obmejna cesta, tako po dolgem kot počez. Cesta za običajne ljudi in vsakodnevne opravke. A vendarle, kakšna cesta! Imela je dvosmerni promet, najprej za vprego, potem za avtomobile in dostavne tovornjake, pogrešala pa ni niti parkirišč. Trubarjeva, ki že dolga leta prometno služi samo še pešcem in kolesarjem, v imenu še vedno nosi spomin na nekdanjo veličino in vrvež. In ta se danes ne zmanjšuje več! Trubarjeva cesta je postala zagotovo ena najbolj multikulturnih in hkrati lokalnih ulic v Ljubljani, je v članku za Siol nedavno zapisala Neža Mrevlje, ki pa ji kljub navalu turistov v središču mesta uspeva zadrževati domačine. Ni zgolj povezovalka moderne Ljubljane s starim mestnim jedrom in z reko, ampak postaja žarišče dogajanja, globalna vas na periferiji Centra.

Trubarjeva

Sicer se že dolge mesece vse trese in kadi zaradi obsežnega obnavljanja podzemne napeljave, ki je spravila Trubarjevo v kaos. Ne toliko zaradi opravljanja gradbenih del, ampak zaradi njihovega neizbežnega prepletanja z vsakodnevnim življenjem ulice, ki v tem času, kot se za pomembno cesto spodobi, ni zamrlo niti za trenutek.

Trubarjeva se po urbanem izrazu deli na tri prepoznavne odseke, ki izrisujejo več stopenj v razvoju mesta. Začne se, če gledamo z zahoda, z veličastnima palačama (Urbančeva in Mayerjeva), nosilkama reprezentančnih funkcij mesta, ki pripadata elitnemu delu Centru. Sledita jima reprezentančni državni ustanovi z umetniško akademijo in nacionalnim inštitutom za zdravje. Ko pa stopimo le še korak ali dva naprej, se podoba Trubarjeve, skupaj z njenimi funkcijami, naglo spremeni. Šele zdaj pridemo v njen izvirni del, kjer so včasih domovali predvsem obrtniki, zlasti kožarji, usnjarji, mesarji, šiviljstvo (pravokotna Vidovdanska ulica in Tabor z nekdanjo Kravjo dolino in lastnim živinskim sejmom je sta nudila primerno surovinsko zaledje), mali trgovci in gostilničarji. Veličastne vhode prej omenjenih palač tukaj zamenjajo majhne izložbe, ki stik z mimoidočimi vzpostavljajo brez varnostnikov in sprejemnic, odprtih vrat, z omizji in pulti, postavljenimi kar na pločnik. V največji meri je uspel podobo stare Trubarjeve ohraniti njen srednji del med Resljevo in Vidovdansko.

Na koncu se vzhodni del Trubarjeve že nagne v novo Ljubljano, povezano z obdobjem rajnke socialistične Jugoslavije (sam živim v bloku arhitekta Stanka Kristla iz tistih časov, ki je primer enega njenih sijajnih dosežkov, nedavno predstavljenih na razstavi najodličnejše jugoslovanske arhitekture do osemdesetih let dvajsetega stoletja, v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku). Ni težko najti znakov, da Ljubljana tistega časa ostaja tvorna za ohranjanje izvirnega duha stare Trubarjeve – na primer v prepletu z alternativnimi sub-kulturami, z grafiti ali z močnim zaledjem lokalnih stanovalcev vseh generacij, ki s(m)o kot vsakodnevni uporabniki tukajšnjih storitev postali inventar Trubarjeve.

Cesta ima za ljubljanske razmere izrazit prostorsko-časovni lok med starim in modernim mestom. Cesta je ob koncu osemnajstega stoletja odprla mesto napredku, vendar pri tem sama ni izgubila izvirne podobe, saj je ostala zvesta svojemu izvirnemu poslanstvu. To vidimo  predvsem na srednjem delu Trubarjeve, ki je v zadnjem času zaživel, ne prvič v zadnjih desetletjih, gotovo pa na najbolj barvit način. Danes tukaj srečamo ljudi in dobrine iz daljnih dežel, z drugih celin in civilizacij, razlike pa vidimo tako v ponudbi hrane, pijač, začimb, oblačil, kot v ustvarjalnosti, glasbi in seveda v že kričeče pisani podobi ulice.

Od začetkov svojega porajanja je bila današnja Trubarjeva obmejno območje kot območje prehoda med znotraj in zunaj. V tem območju se srečujejo nasprotja in se morajo, zaradi potreb življenja, tudi nekako premoščati. Takšno področje med domačini in tujci zavrača izključevanje drugačnih. Namesto tega skupnost v prehodnem prostoru razvija akterje in subkulture z značilno mešanimi lastnostmi ter omogoča premoščanje razlik, ne da bi posegala v njihovo bistvo. Dokazano pa je že marsikje, da so urbana področja z največjo toleranco sobivanja različnih družbenih skupin pogosto med bolj vitalnimi in inovativnimi.

Trubarjeva torej ni le pred izzivom ohranjanja svoje stare podobe v običajnem kulturno dediščinskem smislu. Pomembno je tudi, kako tvorno vpeti nove programske vsebine v uveljavljanje njene identitete presečnega prostora akterjev s hibridnimi lastnostmi. Gre za skupnost šibkih vezi. Te so sicer nujno interesno omejene, usmerjene, začasne, delne, celo površne, vendar se tkejo tako na gosto, ob tem pa imajo skupnostni cilj in trdno zgodovinsko oporo, da kot celota lahko oblikujejo in uveljavljajo kolektivno voljo.

Večja skupina delujočih na Trubarjevi se je tako nedavno povezala v Pobudo za Trubarjevo ('Trubarjeva na dlani'), ker so se prepoznali kot dediči bogate zapuščine. Pobuda si po mojem razumevanju prizadeva za sožitje srečujočih funkcij v časovno-prostorsko prehodnem prostoru. Pobuda stavi na krepitev trojnega preseka med sožitjem lokalnih uporabnikov, ohranjanjem kulturne dediščine ceste in uveljavljanjem značilne obmejne subkulture premoščanja med zunaj in znotraj.

Če prav razumem izziv Pobude za Trubarjevo, potem bi bile lahko med raznovrstnimi pobudami, ki se danes snujejo, najbolj cenjene tiste, ki povezujejo več vsebinsko različnih programskih vsebin. Projekt sodelovanja, ki ga sestavijo picerija, knjigarna in atelje, bi bil bolj cenjen kot pobuda, ki bi jo podali trije lokali s hrano. Gre za povsem različni vrsti projektov. Poslovni projekti se uresničujejo zaradi poslovnih ciljev in nagrad, torej ne zahtevajo mobilizacije širše skupnosti programsko raznorodnih uporabnikov. Sodelovanje med programsko podobnimi izvajalci je nadvse pomembno, vendar v drugem smislu, ne za povezovanje Trubarjeve v njeni različnosti, ampak za ločeno krepitev njenih posameznih ključnih funkcij. Če nosilnih projektov ne bodo uresničevali različni izvajalci, bo Trubarjeva svoje vsebine lahko podajala le ločeno po vrstah dejavnosti in potemtakem hladno. S tem bi bili uporabniki prikrajšani za izvirno vzdušje, ki ga po naravni poti, spontano, samodejno lahko ustvarijo zgolj lokalne sinergije v preseku funkcionalnih razlik. In še nekaj; kadar bi se pobude istovrstnih izvajalcev, komercialnih ali kulturnih ali kakšnih tretjih, odvijale na skupni platformi Pobude za Trubarjevo, bi to vedno imelo neposredno ugodne učinke za platformo kot celoto, bodisi v finančnem ali nefinančnem smislu.

Ključno je torej oblikovati pilotne projekte sodelovanja med različnimi izvajalci in med različnimi uporabniki, ki se dnevno srečujejo na Trubarjevi. Kako pa se lotiti tega? Nedvomno gre za težjo nalogo v primerjavi s projekti sodelovanje med podobnimi izvajalci. Skoraj nemogoč izziv, če se ga ne lotimo preudarno, in sicer tako kot se premoščajo razlike na obmejnem območju, torej ravno po trubarjevsko. Pilotni projekt sodelovanja med tremi različnimi izvajalci bi potemtakem moral imeti naslednje obvezne elemente:

-      Pilotni projekt s svojimi rezultati oprijemljivo prispeva k uresničevanju vseh treh ali vsaj dveh ključnih ciljev Pobude za Trubarjevo.

-      Pilotni projekt ima tri enako pomembne glavne operativne cilje, enega za vsakega sodelujočega izvajalca.

-      Vsak izvajalec svoj glavni operativni cilj doseže s projektnimi aktivnostmi tako, da so njegovi stranski učinki čim bolj ugodni za doseganje glavnih ciljev drugih dveh izvajalcev.

Pilotni projekti bi bili torej po trubarjevsko zasnovani matrično v simetrično urejeni mreži prepletenih, medsebojno podpornih posrednih učinkov (sinergij) aktivnosti samostojnih, temeljno različnih izvajalk in uporabnic.

Prizadevanja Pobude za Trubarjevo kot lokalno-globalnega inkubatorja bi lahko bile zanimive tudi za druge primere v mestu, kjer se v urbano nasičenem prostoru srečujejo nasprotni interesi. Rešitev je torej lahko nedvomno v tem, da se opredelijo kot obmejni prostori z deljeno centralnostjo med sočasnimi ključnimi funkcijami.

V tem bi Mesto lahko prepoznalo priložnost zase in dolgoročni potencial 'dodane vrednosti'. Zato bi lahko prizadevanja Pobude za Trubarjevo podprlo v prehodnem nekajletnem obdobju, dokler ta Pobuda ne vzpostavi čvrste infrastrukture sodelovanja in se usposobi za uspešno kandidaturo na velikih evropskih razpisih. S sredstvi s teh razpisov bi Pobuda v naslednjem desetletju dobila priložnost velikopotezno premakniti stvari naprej v smeri, ki jo narekujejo njegove prostorsko-časovne konstante.

Dotlej pa se zdi najbolj pomembno še naprej širiti in povezovati članstvo Pobude in nadgrajevati njeno infrastrukturo sodelovanja z enostavnimi pilotnimi projekti skupnih aktivnosti kot so sejmi, praznovanje rojstnega dne Trubarjeve, spletna stran .... Morda bo kmalu napočil čas za razmislek o oblikovanju komercialnega hiperlokalnega e-novičnika, ki bi dnevno obveščal naročnike o dogajanju na Trubarjevi, vključno z uličnimi čenčami.

 

Bojan Radej, sosed s Tabora, 15. januar 2020

Zahvaljujem se Jožetu Kosu Grabarju iz Slovenskega društva evalvatorjev za pripombe in popravke prejšnje različice besedila in Gordani Grlič iz Foto Pauli za fotografije.